Zgodba o Intenzivu Razsvetljenja – INTENZIV RAZSVETLJENJA

ZGODBA O INTENZIVU RAZSVETLJENJA
avtor Robert Kržišnik

Intenziv razsvetljenja je v slovenskem prostoru prisoten že približno štirideset let. Večina tistih, ki iščejo nekaj več v svojem življenju, je za intenziv razsvetljenja že slišala od znancev, vendar pa so ponavadi te informacije precej zamegljene ter velikokrat zelo zastarele. V tem članku bom poskusil podati čim bolj objektivno sliko o intenzivu razsvetljenja (čeprav seveda že v naprej vem, da nikakor ne morem biti resnično objektiven), za kar se po dvanajstih letih življenja z intenzivi v vlogah udeleženca, asistenta, voditelja in inštruktorja ter supervizorja novim voditeljem ter po temeljitem preučevanju tega predmeta pri nas in v tujini, čutim kompetentnega.

Kaj je intenziv razsvetljenja?
Najprej nekaj osnov. Intenziv razsvetljenja je nastal leta 1968 v ZDA, razvil pa ga je Charles Berner skupaj s svojo soprogo Avo in ga kasneje oblikoval do dokončne oblike s pomočjo predvsem Lawrenca Noyesa in Katherine Betz, pa tudi mnogih drugih, ki so po vsem svetu začeli voditi intenzive in mu posredovali svoje izkušnje in opažanja. Je intenzivna probojna meditativna delavnica, na kateri udeleženci poskušajo prodreti do dokončne resnice in jo neposredno izkusiti; izkusiti torej poskušajo Boga, absolut, tisti dokončni in neopisljivi smisel življenja. Intenziv razsvetljenja je nekakšna kombinacija zen sešinov in metode komunikacije. Na zen sešinu, ki je še eden od v svetu precej popularnih in učinkovitih načinov duhovnega prebujanja in ima dolgo tradicijo, udeleženci več dni (tri, štiri, sedem…) v tišini in meditaciji kontemplirajo koan, ki predstavlja vrata, skozi katera njihov um ne more, lahko pa pridejo oni in se razsvetljijo. Pri intenzivu razsvetljenja pa je ta isti proces združen s komunikacijo, kar ima svoje prednosti, pa tudi svoje slabosti, vsekakor pa je taka oblika dela na razsvetljenju za sodobnega človeka lažje izvedljiva, kot pa rigorozna meditativna disciplina zen sešina.

V osnovni obliki traja intenziv razsvetljenja tri polne dni, lahko pa tudi dlje. Med daljšimi so najbolj
popularni petdnevni, sedemdnevni in štirinajstdnevni intenzivi razsvetljenja, Katherine Betz pa je
vodila tudi dva šesttedenska intenziva, enega v ZDA in enega v Avstriji. Na tridnevnem intenzivu
razsvetljenja udeleženci večino časa prebijejo v kontempliranju, poglabljanju v enega od štih temeljnih koanov-vprašanj: Kdo sem jaz?, Kaj sem jaz?, Kaj je življenje?, Kaj je drugo?. Ne iščejo odgovorov, temveč se skozi množico misli, dvomov, vprašanj, pomislekov, strahov, fiksnih idej in predsodkov v lastnih glavah poskušajo prebiti do same izkušnje dokončne resnice, do razsvetljenja. Ta proces poglabljanja dopolnjuje komunikacija, tako da lahko udeleženci sproti izrazijo, kar jim prihaja v zavest, jo tako počasi praznijo, se odpirajo ter se pomikajo naprej proti razsvetljenju. Udeleženec gre pri tem delu skozi različne faze, kot so soočanje s strahovi, dvomi, z raznimi potlačenimi čustvi in bolečinami, vendar pa ga izvajanje tehnike intenziva (zmes meditacije in komunikacije) nezmotljivo vodi skozi vse te težave in čeri proti cilju.
Za razumevanje intenziva razsvetljenja sta pomembna dva vidika; prvi je, da na intenzivu razsvetljenja ni nikakršnega poučevanja. Voditelj torej na noben način ne uči udeležencev, kaj je resnica, kaj je razsvetljenje in podobno, temveč jih zgolj usmerja, da se dokopljejo do svoje lastne izkušnje neskončnosti. Intenziv razsvetljenja tako ni vezan na noben sistem verovanja ali na katerokoli določeno duhovno pot in so poskusi takšnega uokvirjanja intenziva zmeraj propadli.

Druga pomembna točka pa je, da se intenziv ne ustavlja pri uvidih, stanjih blaženosti, mističnih izkušnjah in podobnih pojavih, temveč jih ignorira na poti k razsvetljenju, dokočni izkušnji.
Cilj intenziva razsvetljenja je torej razsvetljenje, stanje samadhija, stanje enosti z absolutom, z dokočno resnico. V različnih tradicijah so to stanje različno opisovali, vendar pa gre venomer za to isto primarno stanje vsakega individuuma, ki presega dualnost uma, ki presega identificanost s koncepti energije, mase, materije, časa in prostora. V srži gre torej za isto stanje, isto razsvetljenje, kakor so ga imeli Buda, Jezus Kristus, Ramana Maharši ali katerikoli izmed globoko razsvetljenih posameznikov, seveda pa je razlika v globini. Na intenzivu razsvetljenja posameznik v stanju razsvetljenja ponavadi ostane nekaj trenutkov ali nekaj minut, se po samem razsvetljenju tega stanja nekako neposredno dotika še nekaj ur, potem pa ga njegov, zaenkrat še preveč močan in dejaven um, nezadržno rine proč, nazaj v svoje koncepte, v dualnost… Vendar razsvetljenje, ki ga je človek enkrat doživel, ostane živo v njem do te mere, do katere mu dopusti živeti. Če ga še med intenzivom uspe zares izraziti, prezentati in integrati v svoje bitje, potem pride nazaj domov prenovljen. Človeka, ki je sam spoznal absolutno resnico, ne begajo več množice “resnic” po knjigah, v njegovo življenje začne prodati spokoj, prebuja se notranji mir, modrost. Njegov duhovni napredek se pospeši in njegovo življenje dobi nov, globlji smisel.

Oseba, ki doživi razsvetljenje, stanje samadhija, je, ko ga v polnosti sprejme in prežveči, brez dvomov v to, ali je doživela resnico ali ne, saj je ta resnica tako očitna in večna. Ravno tako izpuhtijo vsi dvomi, če z odprtim srcem opazuješ in poslušaš osebo, ki je ravnokar imela izkušnjo razsvetljenja; tedaj za trenutek pred seboj vidiš Budo, svetnika, kako, morda s solzami sreče v očeh ali s smehom na licu in v srcu izraža isto resnico, o kateri so govorili vsi svetniki in preroki in modreci. Sašo, eden izmed mnogih, ki so doživeli razsvetljenje na intenzivu razsvetljenja, mi je po intenzivu pred mnogimi leti v svojem pismu med drugim napisal:

…“Tretjega dne sem se v času sprehoda hotel umiti v potočku blizu koče, z dlanmi sem zajel vodo in jo približal obrazu, ko me je sredi kretnje celega pretresla RESNICA. Začel sem se smejati, najprej počasi, potem pa vse močneje in manj kontrolirano. Vsedel sem se na klop pred kočo in vprašanje “kdo sem jaz”, na katerem sem delal brez premora dva dni in pol, je izgubilo vsakršno pomembnost, smisel, logiko, postalo je nekakšen ogromen paradoks. Sedaj se je vse odvijalo spontano, brez trohice prisiljenosti. Smejal sem se s celim svojim bitjem, razposajen kot otrok, ki ne pozna prave mere. Metalo me je v zrak, grabil sem se za trebuh in solze sreče so mi tekle po obrazu. Vzklikal sem: “jaz, jaz, jaz, jaz sem jaz…” Kadarkoli sem pomislil na koan “kdo sem jaz”, se mi je zazdelo, da se bom razpočil kot balon. Ni mi bilo važno, kakšen sem, že sam moj obstoj je bil zadosten razlog za srečo…
Bil sem ta isti, kateri že od vekomaj sem, vendar pa sem se sedaj v popolnosti zavedal, da sem jaz-jaz, da jaz sem, da jaz obstajam, da jaz gledam…
…teden dni po intenzivu opažam, da se je moj odnos do absolutne resnice v temelju spremenil. Prvič v življenju mi je jasno, da je dokončna resnica neopisljiva, neizgovorljiva, a vendar dosegljiva. Sedaj vem, da dokončna resnica ni koncept ter jo lahko spoznaš šele, ko odvržeš vsakršne koncepte in identifikacije. Po razsvetljenju sem si na roko napisal misel, da je ne bi kasneje pozabil:
“Absolutna resnica je vse, o čemer ne moremo reči ničesar.”

Besede so se izbrisale z roke, vendar pa so mi ostale v srcu kot svetloba in kažipot…”

Kritike, težave
Če morda zgoraj opisano izgleda kot pravljica, pa nosi intenziv razsvetljenja s seboj tudi zgodovino težav in je bil deležen mnogih kritik. Kot ponavadi so bili zelo glasni kritiki tisti, ki sami nikoli niso bili na nobenem intenzivu razsvetljenja, temveč so se zgolj čutili ogrožene na svoji duhovni poti ali pri vodenju in poučevanju drugih. Take kritike so bile večinoma neosnovane, marsikatera kritika pa je bila odziv na napake, ki jih je intenziv razsvetljenja nosil v sebi in jih je bilo potrebno odkriti in popraviti.
Ena izmed konstrukcijskih napak intenziv razsvetljenja je bila, da je izhajal iz kultnega sistema. Zaradi tega so bili v strukturo intenziv razsvetljenja vključeni elementi, ki so napredek udeležencev blokali. Eden takih elementov je bil glorificanje voditelja intenziv razsvetljenja. Voditelja se je imenovalo mojster, ponavadi je tokom intenziva sedel na privzdignjenem naslanjaču in se dostikrat bolj ukvarjal s svojo svetniško podobo kot pa z delom. Ta problem je bil zelo prisoten v naših krajih v času, ko so bili intenzivi razsvetljenja v največjem razmahu, to je bilo v drugi polovici osemdesetih let.

Neposredno s tem je bil povezan tudi problem vključevanja intenziva razsvetljenja v določene duhovne sisteme. Če so intenziv razsvetljenja vodili ljudje, neobremenjeni s kultnimi duhovnimi sistemi, brez teženj po zlorabljanju lastne moči in igranju velikih učiteljev, potem so tudi intenzivi razsvetljenja potekali v tem duhu, svobodno, svetlo. Udeleženci so prišli na intenziv, se razsvetlili ali pa ne in odšli z novimi izkušnjami domov ter nadaljevali s svojim življenjem. Če pa je bil intenziv razsvetljenja vpet v neko duhovno organizacijo, ki je vključevala hierarhijo, kontroliranje in manipuliranje, tedaj je ta duh prodrl tudi v samo strukturo intenziva in vanj vključil vse te elemente. Vse to pa je mnoge ljudi, povsem razumljivo, odvrnilo od intenziva razsvetljenja. Ta problem je bil zelo prisoten na področju nekdanje Jugoslavije, torej tudi v Sloveniji.

Naslednji problem, ki je bil tudi zelo povezan s prostorom nekdanje Jugoslavije je bil problem
dramatizanja in iskanja fenomenov. To je sicer problem, ki je prisoten v vsakršni duhovni praksi, saj človekov um, ko postane zdolgočasen, prične težiti po ustvarjanju zanimivih pojavov in s tem zavije v slepo ulico. Vendar pa je bilo v jugoslovanski šoli intenzivov razsvetljenja to še mnogo bolj poudarjeno. Vse več in več poudarka na intenzivih je bilo na mističnih pojavih, na spomine na prejšnja življenja na tem ali na drugih planetih, iskanje stikov s kozmičnimi inteligencami in podobne zadeve in intenzivi so postajali vedno bolj podobni besnemu in histeričnemu lovljenju fenomenov.

Zanimivo je, da so pri zen sešinih, ki so po svoji strukturi in namenu zelo blizu intenzivu razsvetljenja, nevarnost zapletanja z fenomeni že zdavnaj opazili in se je obvarovali; zen učitelji so striktno ignorali in celo razvrednotili vsakršne mistične fenomene pri svojih učencih ter jih tako usmerjali zgolj proti izkušnji razsvetljenja, ki pač presega vsekakršne fenomene. V tradiciji zena so fenomene imenovali umetno cvetje na stezi resnice.

S to tendenco po dramatizanju je bil povezan tudi problem nekompetentnosti voditeljev intenziva
razsvetljenja. Večina je šla na 5 do 10 intenzivov razsvetljenja, mogoče na kakega štinajstdnevnega, obiskali so sedemdnevni tečaj za voditelje in začeli voditi intenzive. Čeprav so se te izkušnje takrat mogoče zdele zadostne (marsikateri voditelj pa je imel izkušenj še dosti, dosti manj), se je v praksi izkazalo, da niso imeli osnovne življenjske zrelosti za tak podvig kot je vodenje skupine ljudi na maksimalno intenzivni tridnevni pustolovščini proti najvišjemu cilju. Tako se ti voditelji (to velja tudi zame in za moje prve intenzive, ki sem jih začel voditi v tem krogu) niso znali soočati s stanji, skozi katera gre udeleženec intenziva na poti do razsvetljenja. Niso znali pomagati ljudem, da se v lastnem ritmu soočijo s čemer se pač morajo soočiti in da z obema nogama na trdnih tleh pridejo da lastnega razsvetljenja. Namesto tega so udeležence tlačili v določena stanja, dramatizali, igrali igre, se nevrotično obnašali, silili ljudi v čustvene izbruhe misleč, da jih bo to približalo razsvetljenju in tako delali intenziv razsvetljenja histeričen in stresen, obenem pa zaradi nenehnega ukvarjanja s sabo in z lastno podobo niso bili v resnično moč udeležencem. In seveda marsikdo od udeležencev po taki izkušnji ni hotel več nikdar slišati za intenziv razsvetljenja. Veliko udeležencev je zaradi takega načina vodenja intenzivov kasneje imelo težave s ponovnim vključevanjem v življenje, kar se nikakor ne bi zgodilo in se ne dogaja, če je intenziv voden kompetentno, z upoštevanjem človekovega naravnega tempa in svobodne volje.

Nekompetentnost voditeljev se je odražala tudi v najbolj banalnih vidikih intenziva razsvetljenja.
Mnogi namreč še sami niso zares razumeli tehnike, strukture intenziva in podobnih temeljnih zadev ter jih seveda niso znali razložiti udeležencem. Ravno tako mnogi voditelji v svoji površnosti niso nikdar zares razumeli koanov, na katerih so udeleženci delali in tako se je intenziv počasi spreminjal v konceptualni kaos. Za razsvetljenja so sprejemali vsakršne fenomene in tako povzročali vedno večjo zmedo in sčasoma tudi odpor pri udeležencih. Ravno zaradi takih težav je v zenu pot od udeleženca zen sešina do voditelja zen sešina zelo, zelo, zelo dolga.

Mislim, da so to tiste glavne pomanjkljivosti, ki so pripeljale do kritik intenziva razsvetljenja. Nekaj teh pomanjkljivosti je bilo tipičnih za jugoslovanski prostor in v originalni verziji niso bile tako izražene, nekaj pa jih je intenziv nosil v sebi že od nastanka.

Spremembe in preporod
Vsakdo, ki izvaja določeno metodo, poskuša vanjo vnesti čim več svoje avtentičnosti in obenem išče načine, kako bi to metodo še izboljšal in ta je bila zelo prisotna tudi skozi celotno zgodovino intenziva razsvetljenja. Po eni strani imamo množico voditeljev, ki so že pri prvem ali drugem intenzivu, ki so ga vodili, začeli vpeljevati novosti in spreminjati strukturo kot za stavo, vendar pa se je praviloma kmalu izkazalo, da so ti voditelji zgolj poskušali intenziv in udeležence prilagoditi svojim potrebam. Po drugi plati pa imamo precej različnih resnih poskusov iskanja še boljše, učinkovitejše oblike intenziva razsvetljenja.

Vsi ti iskalci nove oblike so večinoma poskušali izboljšati enega od dveh vidikov intenziva razsvetljenja ali pa oba skupaj. Poskušali so bodisi zagotoviti višji procent razsvetljenih na posameznih intenzivih ali pa doseči višjo stopnjo integracije razsvetljenj v vsakdanje življenje. Povprečen procent razsvetljenj se je namreč gibal nekje med 30% in 40%. Toliko ljudi je v povprečju na posamičnem intenzivu dosegalo razsvetljenje. Ta procent seveda ni bil v naprej določen in včasih je bilo razsvetljenj na intenzivu mnogo več, včasih pa tudi mnogo manj. Še najbolj so znali biti s tem procentom obremenjeni neizkušeni in pretirano nadobudni voditelji, ki so z visokim procentom razsvetljenj na svojem intenzivu poskušali dokazati svojo vrednost, si pridobiti naklonjenost, se povzpeti višje po hierarhični lestvici v duhovni skupini, kateri so pripadali. Zato so še bolj posiljevali udeležence, velikokrat za razsvetljenje vzeli nekaj, kar je bil samo lep mistični fenomen in tako naprej. Človek bi se sicer lahko vprašal, od kje potreba po izboljševanju na tem področju, kot da ni že samo po sebi fantastično, da dobra tretjina udeležencev neke delavnice v manj kot treh dnevih doseže stanje samadhija, vendar ljudje pač vedno hočemo še več.

Doseči višjo stopnjo integracije razsvetljenja v vsakdanje življenje pa je bila večna želja izkušenih
voditeljev intenzivov, saj se je prevečkrat dogajalo, da je zvezda, ki je v posameznikovem srcu in
njegovih očeh zažarela v razsvetljenju in iz njega privrela v obliki neskončne modrosti, ljubezni in
izpolnjenosti, začela v tednih po intenzivu počasi izgubljati svoj sijaj, saj so se osebi začeli vklapljati stari vzorci. Kot sem že dejal, razsvetljenje ostane večno in ne izgine, vendar pa ga posameznikove duhovne mase do določene mere spet prekrijejo; pač odvisno od njegove fizične, čustvene in mentalne prečiščenosti. Če bi bil že absolutno prečiščen, bi posameznik ostal v trajnem in dokončnem razsvetljenju, saj bi bil ta njegov samadhi brez semena, torej nirbidža samadhi.

Premalo prostora imam na voljo, da bi našteval vse preizkuse in spremembe, skozi katere je šel
intenziv razsvetljenja po svetu, vendar pa je tudi tu prihajalo do značilnega pojava, da so se
spremembe, ki so se uvajale v duhovno odprtih okoljih, svobodno preizkušale in sčasoma spontano zaživele ali pa odmrle, medtem ko so spremembe, ki so se uvajale v kultnih duhovnih krogih, ki so bili ločeni od dogajanja v svetu, hitro spremenile v dogme in se jih je začelo poveličevati in mistificirati.
Vendar pa kljub vsem poskusom do pravega preboja ni prišlo in intenziv razsvetljenja, ki je bil na
začetku svoje poti tako revolucionaren, je počasi izgubljal sapo in začenjal zaostajati za časom. V začetku devetdesetih let je bil tako intenziv razsvetljenja v svetu in tudi pri nas nekako v krizi; dušil se je v lastni strukturi (razen na kakšnih svetlih otočkih, kot je bila recimo Francija). Pri nas se je pod imenom intenziv razsvetljenja prodajalo marsikaj (in še dandanes je tako), od avantur skoraj popolnoma neizkušenih voditeljev, pa vse do skoraj do nerazpoznavnosti spremenjenih oblik.

Ko je leta 1993 razpadel kultni sistem, v katerem je bil ustvarjen intenziv razsvetljenja in so vse resnice, ki jih tak kultni sistem v sebi skriva, prišle na dan, je intenziv dobil nov zagon. Osvobojen kultnih dogem in spon je bil pripravljen za korak naprej, za novo prečiščenje. Pri še aktivnih voditeljih po svetu, med katerimi je bila najbolj zagnana Katherine Betz, so se spontano začele pojavljati težnje, da se zunanja struktura intenziva sprosti, da se duh intenziva normalizira in dokončno demistificira ter čim bolj integrira z vsakdanjim življenjem. Čeprav je to vizijo razvijal vsak voditelj po svoje, smo prihajali do enakih zaključkov.

Sam sem, v navezi s Katherine Betz, iskal predvsem dvoje: način, kako pomagati udeležencem do razsvetljenja tako, da se proti cilju pomikajo ves čas sami, po lastni izbiri in z obema nogama na tleh in način, kako pomagati, da kar največji del razsvetljenj spontano vnesejo v svoja vsakodnevna življenja.
Opazil sem namreč, da samo razsvetljenje za posameznika nima kakšnega globljega pomena, v kolikor ni prišel do njega zares sam. Ljudje se včasih razsvetljijo tudi, če vzamejo LSD, pa nimajo od tega prav dosti, ravno tako kakor v primeru, če jih nekdo do razsvetljenja vodi na silo in jih v razsvetljenje dobesedno porine, tako da sami sploh ne vedo, za kaj se gre. Poleg tega pa mi je postajalo bolj in bolj jasno, da je integracija razsvetljenja v življenje ravno tako zahteven projekt, kot je samo doseganje razsvetljenja in da kot taka potrebuje veliko več pozornosti, kot pa jo večinoma dobiva. Zato sem v nasprotju z ljudmi, ki so želeli intenziv še skrajšati, težil k temu, da bi ga podaljšal prav zaradi takoimenovane prizemljitve razsvetljenja.
Počasi sem vpeljal nekaj sprememb v urnik ter ga naredil manj napornega in stresnega, še malo bolj neposredno usmeril in osmislil delo tehnike, preselil poudarek iz sledenja pravilom intenziva na izhajanje iz sebe in lastne zrelosti ter s še nekaterimi spremembami v pristopu prišel do oblike, s katero sem zadovoljen. Procent razsvetljenj se je dvignil, vendar pa je zame osebno pomembnejše dejstvo, da sedaj udeleženci do razsvetljenj prihajajo bolj umirjeno, spontano, nestresno in v lastnem ritmu, po lastni izbiri. Tudi tisti, ki do razsvetljenja ne pridejo, imajo po intenzivu dosti globlji stik s svojo resnično naravo, kot pa je bilo običajno prej.

Poleg tega sem tridnevnemu intenzivu razsvetljenja začel dodajati še štiri dni integracije, ki
zainteresanim omogočijo, da svoje izkušnje še poglobijo ter jih integrirajo v svoja življenja. Ti štirje dnevi so kot nekak mehak pristanek v življenje, so čas, v katerem lahko udeleženci nebesa, ki so jih na intenzivu razsvetljenja doživeli, dodobra povežejo z zemljo.

Za ilustracijo še nekaj izvlečkov iz pisma Antonete, udeleženke intenziva razsvetljenja in štirih dni
integracije:

“Na intenziv razsvetljenja sem prišla z namero, da se popolnoma predam delu na sebi. Prvi dan je šlo bolj trdo, imela sem občutek, da se moram zelo, zelo truditi. Drugi dan sem še bolj zaorala, usmerila vso energijo v tehniko; delala sem, ko sem se sprehajala, ko sem šla spat, skratka, postala sem tehnika sama…
…In glej ga splenta, zgodilo se je, počilo je, se razletelo, eksplozija, vse se je zgodilo v hipu in tako intenzivno, da tega nikoli ne bom pozabila. Mislila sem, da so vsi prisotni slišali ta pok in krik, ki je potrjeval videno, ki je bil sam silni “jaz”. Zažarela sem v radosti in veselju. Smeh je zaobjel vse moje bitje, vse v meni je drgetalo in se smejalo v radosti bivanja. Zgodilo se je zlitje, spoj v eni točki, izkušnja, da je vse eno; ta izkušnja je presegla vse, kar sem si prej sploh lahko zamislila.
Tega notranjega doživetja mi nihče na tem svetu ne more dati niti odvzeti. To je in bo za večno moja izkušnja, ki sem jo dosegla skozi predajo tega, kar sem. Vse sem Jaz. In resnično, karkoli rečem, da sem Jaz, to nisem Jaz…
…Štirje dnevi integracije po intenzivu razsvetljenja pa so bili najlepša dogodivščina mojega življenja. Prvič sem bila resnično Jaz. Moj resnični Jaz je vibriral v ritmu spontanosti. V popolni odprtosti sem doživljala radost, smeh in bolečino…”

Za konec
Zgodba o intenzivu razsvetljenja se torej nadaljuje. Vse kaže, da je po skoraj petdesetih letih obstoja končno prešel skozi začetno fazo nedonošenčka. Skoraj vsaka metoda ima na začetku skrito prepričanje, da bo postala najboljša in edinstvena na svetu ter da bo odrešila svet in tudi intenziv razsvetljenja je moral opraviti s takimi idejami. Moral je iti skozi prve otroške bolezni, se znebiti določenih strupov, velikokrat pasti in se pobrati, se marsičesa naučiti…
Sedaj ga sam vidim kot zelo dobro metodo duhovnega prebujanja in kot proces, ki je vsekakor zanimiv za vsakega iskalca dokončne življenjske resničnosti, hkrati pa je le eden izmed kamenčkov v mozaiku, ki ga sestavlja vsak od nas.